Blog

Kolesarsko vandranje po Oceaniji

Pozno zvečer, v četrtek, 19. oktobra lani, sem z letalom prispel v Perth, glavno in največje mesto zvezne države Zahodna Avstralija, ki je največja zvezna država Avstralije. Naslednji dan sem sedel na kolo in kolesaril le po bližnji okolici; po tem delu Avstralije prvič, sicer pa drugič v življenju. Pred tem se je to zgodilo marca in aprila 2006, torej je minilo 17 let in pol. Gre za najdaljše časovno obdobje, ko sem kolesaril po neki državi in se je to ponovilo. Takrat sem kolesaril iz Adelaide v Brisbane, ampak je bilo vmes kar nekaj tudi drugih prevoznih sredstev; nato sem kolesaril še po Novi Zelandiji. Tokrat me je na kolesu spremljal Slovenec Matija Kotnik, nekoč vrhunski kolesar, ki zdaj živi v Perthu, in prvi dve noči sem bil nastanjen v njegovi hiši v predelu Stirling. Kolesarila sva do bližnje plaže Scarborough ob Indijskem oceanu, kjer sem se okopal. Dan kasneje sem začel svojo dolgo pot na drugo stran celine prot vzhodu. Avstralija je poleg države tudi najmanjša celina, v ožjem pomenu; v širšem pa zajema otoške države južnega Tihega oceana in se imenuje Oceanija. Glede na to, da je bila doli tam spodaj, kot tudi imenujejo Avstralijo, pomlad, sem pričakoval lepše vreme. Že res, da je bilo v prvi polovici poti večinoma sončno, a je pihal močan in hladen jugo z Antarktike, še večkrat pa vzhodnik, torej meni v prsi, in sem zato težje kolesaril. Zaradi tega se mi je iz nosu večkrat , ko sem se ustavil in se umil po obrazu, ulila kri. Dnevne temperature so bile med 20 in 30 stopinj, ponoči in zgodaj zjutraj pa včasih le osem. Ker sem večkrat spal zunaj, sem občasno zavetrje našel na kakem stranišču bencinske črpalke ali v pralnici perila.

V prvem delu poti sem videl kar nekaj aboriginov, prvotnih prebivalcev Avstralije, ki so zdaj večinoma civilizirani, nekaj jih še vedno živi v divjini. Nekateri pa živijo v posebnih komunah, denimo v vasi Yalata, kjer sem se srečal z nekaterimi na bližnji bencinski črpalki. Njihova zgodba je tragična, saj so veliko aboriginov britanski priseljenci pobili ob prihodu. Vas se nahaja v osamljeni pokrajini Nullarbor, kjer pravih naselij v bistvu ni. So le bencinske črpalke, kjer je poleg ponavadi tudi motel. Nekatere so me seboj precej oddaljene; v dveh primerih zapored je razdalja med eno in drugo skoraj 190 km, vmes pa niti ene zgradbe. Je pa na tem območju tudi kat nekaj lepih klifov ob Indijskem oceanu, ki privabljajo številne turiste. Sredi pokrajine poteka meja med Zahodno in Južno Avstralijo. Kmalu zatem, ko sem zapustil to pokrajino, sem v ponedeljek, 6. novembra, prikolesaril v kraj Kimba in premagal 225 km, kar je bilo največ km v enem dnevu na tej poti; sicer sem na vsej poti štirikrat presegel 200 km. Tri dni kasneje sem prikolesaril v mesto Adelaide, v Kidman Park, kjer sem bil nekaj dni nastanjen pri Slovenki Nadi in njenem avstrijskem možu Johnu oziroma Johannesu, za kar sem jima nadvse hvaležen. Na martinovo soboto, 11. novembra, sem imel intervju za radio pri slovenski voditeljici Rosemary oziroma Rozaliji. V nedeljo dopoldne smo najprej odšli k angleškogovoreči maši v bližnji Henley Beach, popoldne pa sem imel potopisno predavanje o Južni Ameriki v Slovenskem klubu v predelu Dudley Park za svoje rojake. Avstralija je, po Evropi in Afriki, tretja celina, kjer sem imel predavanje.

Ko sem zapustil mesto, me je čakalo kar nekaj klancev, prvi del poti je bil večinoma ravninski; veter se je nekoliko umiril, a občasno mi je še pihal v prsi. Sem in tja je deževalo, temperature pa so bile podobne, kot v prvem delu. Prikolesaril sem v zvezno državo Viktorija in v soboto, 18. novembra v Melbourne, ki je glavno mesto te zvezne države in s petimi milijoni prebivalcev največje mesto Avstralije. Nekaj dni sem bival v slovenskem župnišču v delu mesta Kew, kjer delujeta brata frančiškana Simon Peter in David, ki sta me lepo sprejela; slednji občasno deluje tudi v Adelaidi. Seveda sem bil naslednji dan prisoten pri njuni maši. Začasno sem zapustil Avstralijo in za šest dni poletel na Fidži ter kolesaril tudi tam. Tako kot v Avstraliji, se tudi na Fidžiju uporablja levi vozni pas. V mestu Nadi, na zahodni obali največjega otoka Viti Levu, sem v četrtek, 23. novembra, začel kolesariti okoli otoka in se dvakrat okopal v Tihem oceanu. Na začetku so bile slabe ceste in sončno vreme. Med kolesarjenjem se mi je ulila kri iz nosu, ampak kot sem ugotovil kasneje, je bila to posledica močnega vetra še iz Avstralije; edinkrat na poti prav med vožnjo. Blizu kraja Ba sem imel težave zaradi luči in prijazna domačina, mož in žena, Ratu in Tarai, sta mi nesebično pomagala in me povabila v svojo hišo. Na vzhodni obali pa so bile lepe ceste in deževno vreme. Prek mesta Suva, prestolnice in največjega mesta, sem prikolesaril nazaj v Nadi in se vrnil v Avstralijo. 

Še naslednji dve noči sem spal v slovenskem župnišču; načrt je bil le eno, a zaradi dežja sem ostal še eno več. Mesto, ki je gostilo poletne olimpijske igre leta 1956, sem zapustil zadnji novembrski dan. Tudi sicer je Melbourne zelo športno mesto. Vsako leto januarja priredijo močan teniški turnir, marca ali aprila pa dirko formule 1; pred tem je bila dirka v Adelaidi. V predmestju Scoresby sem na kratko obiskal sestro salezijanko, Ljudmilo Anžič z Lavrice (moja soobčanka). Tisto noč sem kot gost prespal na policijski postaji v kraju Pakenham. V mestu Moe pa sem naslednji večer potrkal na vrata župnišča in poljski duhovnik Daniel me je peljal v bližnjo vas v zapuščeno župnišče. Prikolesaril sem na obalo Pacifika oziroma Tihega oceana, kjer sem se nekajkrat okopal; nekoliko kasneje pa v zvezno državo Novi Južni Wales. Je pa bilo vreme tu na vzhodu ravno obratno kot v prvem delu poti. Bilo je kar nekaj dežja, pihalo je manj oziroma s strani in v hrbet. Bilo je tudi kar nekaj strmih klanev, tudi do 18 odstotnih, zato je bilo zadnji nekaj dni kar napotnih. Kri mi kljub naporu ni več tekla iz nosu, saj ni bilo toliko vetra. Prikolesaril sem v mesto Wollongong, kjer je potekalo svetovno prvenstvo v kolesarstvu septembra 2022. Sledil je še Sydney, za malenkost drugo največje avstralsko mesto, ki je priredilo olimpijske igre leta 2000. V delu mesta Merrylands sem bil prav tako nastanjen v slovenskem župnišču pri bratu frančiškanu Darku. Seveda sem si ogledal največjo znamenitost celotne Avstralije – opero, zraven pa tudi most – Harbour Bridge. Torek, 12. december je bil zadnji, 54. dan na poti in popoldne sem imel let proti domovini. Skupaj sem na kolesu premagal 4.656 km.